Aphra Tesla in Miha Horvat

Kategorije bitja

Kdo je sin, sosed, zdravilec? Kdo je katalizator, lovilec duhov oziroma b(l)ind – jezik in gospodar prostorov?
Kdo je medčutni pospeševalec, ki pospešuje tok spomina skozi mrežo premen resničnosti? Kdo riše nevidne diagrame struktur moči, identitete in medvrstnega bivanja? Kdo je ustvaril orodje za razumevanje in odpiranje kompleksnih vprašanj moči, skupnosti in sočasnosti? Kdo izvaja radikalno preslikavo konstruiranih prehodov vlog med dimenzijami bivanja? Kdo zbira neizrekljivo z robov eksistencialnega, da bi ustvaril orodje za dekonstrukcijo in ponovno sestavljanje sveta? Kdo se ne reproducira? Kdo nepremično zre v temo kletne špranje? Kdo je 5, 6, 7 ali 4, 3,14? In kdo elegantno s(i)je? Kdo je ta neustrašni popotnik abstraktne misli, ta mreža večkratnih zgodovinskosti? Komu odpiramo vrata v neopažene kategorije življenja? Kdo je morilec, ljubimec in pesnik?

Corinna Simonini

Sprejem teritorialne unije: vloga furlanske avtonomije (in binomov Videm–Trst/Furlanija–Julijska krajina) pri nastanku Univerze v Vidmu

Manca Koren

Neformalno zaposlovanje negovalcev v gospodinjstvu na obmejnem območju med Slovenijo in Italijo

Zahodna meja Slovenije, ki danes ločuje Slovenijo in Italijo, ima dolgo in burno zgodovino sprememb, zaznamovano z različnimi političnimi režimi, ideologijami in ključnimi zgodovinskimi dogodki. Meja razmejuje dve državi, kulturi in politični ureditvi ter dva sistema socialne države. Kljub temu prostor ostaja prepleten in povezan. Dolgotrajno prehajanje meje ter iskanje novih priložnosti sta skoraj tradicionalni značilnosti tega območja. To velja tudi za negovalce v gospodinjstvu, ki na italijanski strani meje – ki jo redno prečkajo – iščejo zaposlitvene možnosti. Prispevek preučuje pojav neformalnega zaposlovanja med gospodinjskimi negovalci, ki delujejo v slovensko-italijanski obmejni regiji in skrbijo za starejše. Analiza osvetljuje delovanje socialne države, organizacijo storitev dolgotrajne oskrbe ter vzpostavljanje neformalnega trga dela na tem področju. Posebna pozornost je namenjena mehanizmom in dinamiki, ki oblikujejo odnose med družinami in negovalci, ter vlogi čezmejne mobilnosti v teh procesih.

Giulia Bandini in Roberto Tartaglia

Razstava Globalni barok. Svet v Rimu v dobi Berninija

Razstava Globalni barok. Svet v Rimu v dobi Berninija, predstavljena v razstavišču Scuderie del Quirinale in zaključena 13. julija 2025, je pomenila enega najpomembnejših kuratorskih projektov o transkulturnem dialogu in umetniški globalizaciji v baročnem Rimu. Organizirana v sodelovanju z Galerijo Borghese ter vodilnimi nacionalnimi in mednarodnimi muzeji, je razstava rekonstruirala kozmopolitski značaj Rima 17. stoletja – epicentra kulturnih, verskih in diplomatskih izmenjav med Evropo, Afriko, Amerikama in Azijo. Z deli mojstrov, kot so Gian Lorenzo Bernini, Pietro da Cortona in Nicolas Poussin, je raziskovala globalne povezave Rima ter pokazala, kako so misijonarji, umetniki, veleposlaniki in popotniki prispevali k pluralni viziji sveta. Kuratorska zasnova je ponudila inovativno pripoved o identiteti, drugačnosti in kulturni hibridnosti ter Rim predstavila kot mesto, sposobno sprejemanja, preoblikovanja in širjenja umetniških ter duhovnih izkušenj z vseh koncev sveta. Razstava tako ponuja nova interpretativna orodja za razumevanje baroka kot globalnega pojava in Rima kot osrednjega vozlišča medcelinske mreže umetniških in intelektualnih izmenjav.

Nik Obid

Nacionalna identiteta slovenskih izseljencev v kontekstu vsakdanjih življenjskih praks

Prispevek se osredotoča na preučevanje nacionalne identitete sodobnih slovenskih izseljencev v izbranih evropskih državah. Ker je nacionalna identiteta posameznika tesno povezana z njenim vsakodnevnim reproduciranjem in preoblikovanjem, raziskava izhaja iz analize kontekstov vsakdanjega življenja. V prvem delu predstavitve so prikazane sodobne migracijske poti iz Slovenije, najpogostejše destinacije ter dinamike preseljevanja, pri čemer se izpostavlja razlike med zgodovinskimi in sodobnimi oblikami emigracije. Zaradi vse bolj individualizirane narave današnjih migracij raziskava obravnava tudi načine preučevanja vplivov tujega okolja na življenje posameznika, na spremembe njegove nacionalne identitete in na odnos do države sprejema. Poseben poudarek je namenjen uporabi socioloških teorij strukturacije, oblik kulturnega kapitala in vsakdanjega nacionalizma, skozi katere se raziskujejo makro-, mezo- in mikro-vplivi tujega okolja na proces oblikovanja identitete.

Cecile Sandten

Postkolonialna mesta na platnu: heterotopni mejni prostori, diasporna (ne)pripadnost in filmsko eksperimentiranje

Metropole kot sporni prostori predstavljajo mesta, kjer se nenehno pogajajo meje, identitete in migracijski procesi, film pa deluje kot laboratorij za raziskovanje teh dinamik. Prispevek analizira, kako postkolonialni urbani film upodablja metropolo kot heterotopni mejni prostor, kjer se diasporne identitete neprestano preoblikujejo skozi srečanja, izključitve in vsakdanje prakse (po de Certeauju). Na teoretični ravni se opira na koncept heterotopij Michela Foucaulta, pojem »palimpsestičnih prostorov« (Marian Nebelin in Cecile Sandten) ter opise improvizacijskih urbanih praks AbdouMaliqa Simoneja. S tem poudarja, da filmske pripovedi meje predstavljajo ne kot fiksne črte, temveč kot fluidne pragove možnosti in omejitev.
Razprava se osredotoča na filma Petra Chana Comrades: Almost a Love Story (1996) in Stephena Frearsa Dirty Pretty Things (2002), ki migrante umeščata v metropolitanska okolja Hongkonga in Londona. V obeh primerih urbano življenje poteka skozi prekarna pogajanja med legalnostjo in nelegalnostjo, vidnostjo in nevidnostjo, asimilacijo in kulturnim spominom. Comrades obravnava preplet diaspornih teženj s spolno opredeljenim delom, finančno negotovostjo in socialno ranljivostjo, medtem ko Dirty Pretty Things prikazuje London – predvsem hotelski prostor – kot sporno heterotopijo, v kateri se soočajo uveljavljene in novo prispele migrantske skupnosti.
Članek združuje natančno filmsko analizo z urbano sociologijo, postkolonialno teorijo in študijami migracij (pojem »kruti optimizem«, Berlant) ter pokaže, kako postkolonialne metropole delujejo kot laboratoriji metodološke refleksije, eksperimentalnih pripovednih strategij in poglobljenega razumevanja diasporne izkušnje. Z obravnavo meja kot materialnih in simbolnih pragov prispevek krepi interdisciplinarne in transdisciplinarne razprave o urbanih mejnih prostorih ter poudarja, kako filmsko eksperimentiranje razkriva estetske in družbene napetosti metropolitanskega življenja, pogajanj in hibridnih identitet.

Nayari Castillo

Sočasni prihodi – utelešenje umetniškega raziskovanja

Nayari Castillo je skupaj s Hannsom Holgerjem Rutzom sovoditeljica projekta Simultani prihodi – simularr. Projekt, ki ga financira Avstrijski znanstveni sklad (FWF) v okviru programa umetniških raziskav (PEEK), predlaga nov model sodelovalne umetniške prakse, ki temelji na konceptih sočasnosti in prostorskosti. Ti delujejo kot temeljni oziroma mejni ideji, ki dopolnjujoče usmerjata multidisciplinarne umetnike pri skupnem ustvarjanju – ohranjata raznolikost in individualnost znotraj skupine, hkrati pa povezujejo proces v celoto. Projekt je rezultat sodelovanja med Zasebno glasbeno univerzo Gustava Mahlerja (GMPU) v Celovcu in Raziskovalno skupino IRG na Tehniški univerzi v Gradcu. V predavanju Castillo predstavi svoj pogled na projekt in več umetniških kristalizacij, razvitih v njegovem raziskovalnem okviru: Uroki za spreminjanje oblike, Svetišče boginj preobrazbe in Empatična gomila želja. Predavanje se osredotoča na zaznavanje, utelešeno raziskovanje, magijo in postčloveško znanje.

Jatun Risba

Degenerativna umetnost in notranje reke zavesti

Degenerirana umetnost se je zgodovinsko ukvarjala z vprašanji fluidnosti spolnih vlog ter z zabrisovanjem meja med fikcijo in realnostjo. Obdobja naraščajočega avtoritarizma in vzpona avtokratskih režimov praviloma spremlja ponovno utrjevanje togih spolnih norm ter zatiranje materialne, formalne in družbene »neurejenosti«. V tem kontekstu uporaba golote, telesnih tekočin in biofikcije v umetniški praksi ustvarja in ohranja prostore dvoumnosti, poroznosti in generativne preobrazbe. Takšna umetnost ranljivost postavlja v središče kulturnega življenja in politične domišljije – kot temeljno vrednoto, ki ponazarja pogum in omogoča resnično rast ter ozdravitev.

Juan Duarte Regino

Resonančne atmosfere

Na podlagi lastne umetniške raziskave Uglaševanje z vremenom kot ekološka angažiranost ter prejšnjih instalacij v nordijsko-baltski regiji projekt Resonančne atmosfere predlaga novo paradigmo okoljske angažiranosti skozi umetniško prakso z uporabo medijskih instrumentov.Vreme, ki ga pogosto razumemo kot nepomembno vsakdanje temo, odpira široko raziskovalno polje, ki sega od zaznavanja in poslušanja do meteorologije, medijske teorije in ekološkega mišljenja. Ta področja so bila v zadnjem desetletju obsežno obravnavana v geohumanistiki, zvočnih študijah in umetniških raziskavah. Ker podnebne spremembe postajajo vse bolj kompleksne in nepredvidljive, so nujni novi načini razumevanja in povezovanja z njimi. Cilj projekta je ustvarjanje umetniških izkušenj, ki približajo vreme kot hkrati meteorološki pojav in utelešeno estetsko izkušnjo. Resonančne atmosfere raziskujejo načine zaznavanja vremena preko senzoričnih infrastruktur, pri čemer se opirajo na predmoderno znanje, povezano z animizmom in meteorološkim vedeževanjem.

Chiara Roccatello

Izvor digitalne animacije v Italiji: programiranje na stičišču umetnosti, industrije in znanosti

Od šestdesetih let prejšnjega stoletja se je pojem programiranja uveljavil kot ključno izrazno sredstvo, sposobno presegati disciplinarne meje – od računalništva do umetnosti, od industrijskega oblikovanja do estetske teorije. V Italiji je razstava Arte Programmata (Milano, 1962), ki jo je vodil Bruno Munari in teoretiziral Umberto Eco, pomenila enega prvih poskusov prevajanja jezika izračuna in sistemske spremenljivosti v estetsko izkušnjo. Hkrati je industrijsko okolje podjetja Olivetti, ki je aktivno razvijalo elektronske naprave in podpiralo vizualno kulturo, ustvarilo plodna tla za srečevanje tehnološkega eksperimentiranja in umetniške ustvarjalnosti (Lagonigro, 2020).
Kljub temu je kritična refleksija o tem presečišču ostala obrobna znotraj širše zgodovine animacije in digitalne podobe, ki je kasneje prevzela koncept vizualnega programiranja kot operativno načelo (Grandi, 2014). Prispevek na novo interpretira zgodovinsko in teoretično razpravo o pojmu programiranja v luči razvoja digitalne animacije. Cilj je povezati Munarijevo teorijo opera programmata (programirano delo) in Ecovo teorijo opera aperta (odprto delo) s poznejšim razvojem animacijske industrije, pri čemer se izpostavljajo konceptualne vzporednice med analogno prakso kinetične umetnosti in algoritmično logiko zgodnjih digitalnih studiev. Raziskava združuje zgodovinsko-kritični in primerjalni pristop, ki temelji na katalogih in intervjujih umetnikov gibanja Arte Programmata, dopolnjenih z branjem Munarijevih in Ecovih spisov. Ta gradiva so primerjana z literaturo o računalniški animaciji in grafičnem programiranju (Bendazzi, 2017). Študija pokaže, da je italijanski koncept programiranja iz šestdesetih let teoretično in estetsko predvidel operativno logiko digitalne animacije – od proceduralne generacije do interaktivnosti, od dialektike med naključjem in nadzorom do prehoda od individualnega avtorstva k kolektivnim ustvarjalnim sistemom.

Tery Žeželj & Darko Ilin

Prečkanje meja z zini: queer tiskarske kulture v Sloveniji

Prispevek preučuje čezmejno komunikacijo skozi svet queer zinov in revij, ki so se pojavili v Sloveniji v zadnjih letih socializma in v zgodnjem postsocialističnem obdobju. Med ključnimi primeri so Viks, Gayzin, Revolver in Kekec – publikacije, ki so nastale v času vzpona nacionalizma in prehoda iz socialistične v kapitalistično družbo. Ukoreninjene v lokalnih aktivističnih in literarnih krogih so bile hkrati v nenehnem dialogu z različnimi vrstami meja. Na eni ravni so zabrisale meje med mediji, saj so literarna besedila stala ob boku reportažam, prevodom, tračarskim kolumnam, vizualni umetnosti in aktivističnim pozivom, kar je ustvarjalo hibridne, eksperimentalne oblike queer komunikacije. Na drugi strani so odprle Slovenijo širšim mednarodnim razpravam, vključevale prevode tujih avtorjev in potiskale lokalne glasove v transnacionalni obtok.
Prispevek obravnava tudi, kako so te publikacije naslavljale materialne prehode italijansko-slovenske meje – prostora izmenjave, pa tudi napetosti – ter kako so queer subjektivitete v tem kontekstu pogajale vprašanja mobilnosti, identitete in vidnosti. Članek zagovarja tezo, da zini niso zgolj minljivi subkulturni artefakti, temveč orodja kulturne mediacije, ki so preoblikovala komunikacijske tokove, spodbudila queer ustvarjanje sveta in na novo opredelila pojmovanje pripadnosti v času politične in družbene transformacije.

Giacomo Vidoni

Kjer se konča snemalna scena: ponovni razmislek o mejah v virtualni produkciji

Prispevek raziskuje, kako virtualna produkcija (VP) preoblikuje pojem meje v sodobni filmski produkciji in scenografiji. Na podlagi teorije digitalnih medijev (Manovich 2001; Manovich & Arielli 2024), performativne estetike (Fischer-Lichte 2008) in koncepta procesualne podobe (Denson 2020) avtor predlaga pojem estetike praga – okvir, v katerem razlika med produkcijo in postprodukcijo postane dinamično polje soustvarjanja, ki prepleta fizično in virtualno dimenzijo. Skozi analizo dveh študij primera v sodobni italijanski avdiovizualni produkciji – Opera (Showlab/Rai Cinema, 2024) in M. Son of the Century (Sky Studios, 2024) – prispevek pokaže, kako VP na novo opredeljuje scenografske prakse in prostorsko zaznavanje ter ustvarja nevidni mejni prostor, kjer se tehnike, performans in procesi konstrukcije podob zlivajo v realnem času.

Gioia Zurlo

Amaterske geografije: za liminalno zgodovino

Nika Bronič

Mesta, državljani in neljudje proti modelom urbanega upravljanja NbS

Raziskava obravnava razvijajoče se odnose med ljudmi, nečloveškimi vrstami in urbanim okoljem, s poudarkom na tem, kako lahko orodja za soustvarjanje spodbujajo vključevanje rešitev, temelječih na naravi (NbS), v procese lokalnega upravljanja in načrtovanja. Metodološki okvir je strukturiran okoli treh ključnih komponent: (1) razvoja metodologij soustvarjanja, (2) oblikovanja protokolov cikla sooblikovanja in (3) lokaliziranih participativnih pristopov. Cilj raziskave je oblikovati preizkušene protokole za prenovo urbanih prostorov z uporabo NbS, pri čemer se naslanja na podatke mešanih metod – kvalitativnih, kvantitativnih, participativnih in neparticipativnih. Z uporabo sodelovalnih odločanj in modelov horizontalnega upravljanja mesta, vključena v študije primerov, sooblikujejo rešitve, specifične za lokacijo, ter prenosljive protokole, uporabne v različnih evropskih kontekstih.V svojem bistvu raziskava preučuje soustvarjanje urbanih prostorov za – in v sodelovanju z – nečloveškimi populacijami. To predstavlja paradigmatski premik v strategijah načrtovanja urbanih zelenih površin: od antropocentričnega k večvrstnemu pristopu, ki spodbuja sobivanje in dobrobit vseh oblik urbanega življenja.

Shintaro Miyazaki

Izračun za vse od vseh ali o tem, kako postati navaden in neplemenit

Svet se sooča s številnimi sočasnimi krizami, ki zahtevajo nove načine skupnega bivanja – ljudi, strojev in okolij, prepletenih v nenehno rastoče omrežje odmevajočih realnosti. Ena izmed možnih vizij takšnega soobstoja je koncept endosimbiotskega računanja, v katerem računalniki, organizmi in tehnologije delujejo kot sodelovalni, samovzdržen sistem, organiziran okoli načela sledenja življenju in kolektivom najmanjših enot.
Življenje ustvarja red in strukturo z energijo ter presnovo, hkrati pa razpršuje snov-energijo v gibanju; ni kopičenje ali zadrževanje virov. Endosimbioza je nekoč omogočila izjemno rast energije – denimo z združitvijo protomitohondrijev z večjimi celicami, iz česar so nastali evkariontski enocelični organizmi. Šele po tem dogodku, pred približno dvema milijardama let, so se lahko pojavile kompleksnejše enocelične in večcelične oblike življenja.
Predavanje obravnava načela, ki izhajajo iz teh bioloških modelov, in njihovo odzivnost na aktualna družbena vprašanja. Miyazaki pokaže, kako lahko ponoven premislek evropskih teorij sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja – kljub njihovemu izvoru v omejenem kontekstu belega moškega srednjih let – prispeva k preseganju strupenih tradicij in k vzpostavljanju skupne odgovornosti. Tako se odpira vizija kolektivno programiranega stroja za preživetje, ki temelji na povezanosti in soodvisnosti vseh bitij.

Roberto Trotta

Onkraj algoritma: vloga humanistike v prihodnosti, v kateri prevladuje umetna inteligenca

Umetna inteligenca hitro preoblikuje vse vidike sodobnega življenja – od načina, kako ustvarjamo znanstveno znanje, do načina, kako komuniciramo med seboj, ter celo do tega, kako dojemamo lastno identiteto v odnosu do »drugosti« klepetalnih robotov. Če naj se izjemni potencial umetne inteligence razvija v korist celotnega človeštva, mora biti v oblikovanje prihodnosti, v kateri bo AI prevladujoča tehnologija, vključena tudi perspektiva humanistike.
Za to so nujno potrebni prostori interdisciplinarne razprave in izmenjave idej. Trotta predstavi, kako interdisciplinarni laboratorij SISSA v Trstu ustvarja okolje, v katerem se znanost, humanistika in umetnost povezujejo v dialogu s širšo družbo. Takšna srečevanja spodbujajo zamišljanje, navdihovanje in sooblikovanje skupne prihodnosti, utemeljene na človečnosti, odgovornosti in kritičnem mišljenju.

Marino Jurcan

Remiks identitete (Remiks identiteta)

Projekt Remiks identitete (Remiks identiteta) je medijsko-umetniški program, ki ga je leta 2015 začelo združenje Metamedij iz Pulja (Hrvaška). Osredotoča se na reinterpretacijo nematerialne kulturne dediščine z uporabo kulture remiksa, participativnih zvočnih delavnic in vključevanja mladih v ustvarjalne procese.
Program vključuje odprti poziv za glasbenike, mentorski proces, snemanja v živo, skupno produkcijo in izdajo albumov, ki predstavljajo reinterpretacije dvoglasja tjesnih intervala (dvoglasno petje v ozkih intervalih, uvrščeno na Unescov reprezentativni seznam), ogroženih jezikov, kot je istroromunščina (vlaški/žejanski jezik), ter glasbene dediščine narodnih manjšin (Romov, Bošnjakov, Italijanov, Madžarov, Črnogorcev in drugih).
S kombiniranjem etnomuzikološkega pristopa s sodobnimi zvočnimi praksami – kot so vzorčenje v živo, VJ-ing in elektromagnetno kartiranje zvoka – projekt povezuje generacije in skupnosti prek kulturnih, jezikovnih in teritorialnih meja. S sedežem na Istrskem polotoku, stičišču romanskih, germanskih in balkanskih kultur, razmišlja o skupni dediščini ter prihodnjem sobivanju. Končni rezultati vključujejo digitalne in fizične glasbene izdaje, vizualno podobo in javne predstavitve. Remiks identitete postane orodje kulturne trajnosti, eksperimentiranja in translokalnega dialoga.

Jurij Krpan

Ni določeno
Predavanje Jurija Krpana bo objavljeno naknadno.

Felix Deufel

Zvok, ekologija in zvočna dimenzija

V predavanju zvočni umetnik in raziskovalec Felix Deufel predstavi svojo umetniško prakso na presečišču zvoka, okolja in znanosti. Poudari razvoj prostorskih zvočnih tehnologij, razvitih v studiu Not a Number in v Centru za imerzivno medijsko umetnost, glasbo in tehnologijo (ZiMMT), ki ga je soustanovil leta 2020. Na festivalu Pixxelpoint 2025 bo Deufel premierno predstavil svoj novi multisenzorni projekt Fracture Zone, ki raziskuje procese ekološkega razkroja, pogojene s človeškim vplivom na zemeljske ekosisteme.
Projekt se osredotoča na lubadarje – žuželke, katerih razmnoževanje in uničujoč vpliv na gozdove po svetu še pospešujejo podnebne spremembe – ter razkriva sicer neslišne zvoke hranjenja in vrtanja. Te zvoke umetnik pretvarja v imerzivno, veččutno izkušnjo, ki združuje zvok in vonj. S poslušanjem mikroskopskega sveta uničenja in regeneracije Fracture Zone vabi k razmisleku o krhkem razmerju med človeškim in nečloveškim življenjem ter o ritmih preobrazbe, ki oblikujejo naš planet.

Hanns Holger Rutz

Sočasni prihodi – o vibracijskih napisih

Hanns Holger Rutz je skupaj z Nayari Castillo sovoditelj projekta Simultani prihodi – simularr, ki ga financira Avstrijski znanstveni sklad (FWF) v okviru programa umetniških raziskav (PEEK). Projekt uvaja nov način sodelovalne umetniške prakse, zasnovane na konceptih sočasnosti in prostorskosti. Ti pojmi delujejo kot osnovni in hkrati mejni koncepti, ki usmerjajo multidisciplinarno sodelovanje umetnikov, spodbujajo raznolikost in individualnost, obenem pa proces povezujejo v koherentno celoto.
Projekt poteka v sodelovanju med Zasebno glasbeno univerzo Gustava Mahlerja (GMPU) v Celovcu in Tehnično univerzo v Gradcu (IRG). V predavanju Rutz deli svoje raziskovalne vpoglede ter se osredotoča na serijo zvočnih in intermedijskih kristalizacij, nastalih pod naslovom Retikule. Predstavitev izpostavlja teme zvoka, materialnosti in eksperimentiranja kot osrednjih orodij raziskovanja umetniške sočasnosti. V sklepnem delu Rutz k kratki predstavitvi povabi tudi Castillo, ki predstavi segment projekta Zbor lopovov.

Mauricio Valdes

KUBER, enota za izkustveni prostorski zvok

Kot kustos in vodja raziskav in razvoja v laboratoriju HEKA Mauricio Valdes predstavi aktualni pristop skupine k raziskovanju in ustvarjanju prostorskega zvoka, s poudarkom na raznolikosti zvočne ustvarjalnosti in prostorskega upodabljanja. HEKA razvija uporabniško usmerjene rešitve, ki presegajo običajne večkanalne sisteme – med njimi prototipne večgonilniške slušalke in taktilne krmilnike, namenjene raziskovanju gestualne interakcije z imerzivnimi zvočnimi okolji.
Skupina prispeva k razvoju tako programske (npr. Hyperspace) kot strojne opreme (npr. DodekaOTTO) ter se osredotoča na interoperabilnost in ustvarjalno prilagodljivost. Raziskuje obstoječa orodja za kodiranje in dekodiranje zvoka v različnih industrijskih standardih – Ambisonics, Wave Field Synthesis, Sony 360, Dolby Atmos, MPEG-H, THX Immersive in drugih nastajajočih formatih.
HEKA Lab ostaja odprt za vključevanje vseh orodij, katerih namen je širiti ustvarjalno raziskovanje in premoščati razdalje med umetniškimi, tehničnimi in uporabniško usmerjenimi domenami prostorskega zvoka – ne da bi se zavezal kateri koli specifični estetiki ali slogu.

Elisabetta Tola

Pretvarjanje podatkov v pomnilnik

V raziskovalnem kolektivu Facta preučujejo, kako lahko podatki, satelitski posnetki in znanstvene fotografije postanejo pripovedna orodja za raziskovanje sveta in njegovo boljše razumevanje. Njihovo novinarstvo sicer ni umetniška praksa, vendar si pogosto izposoja vizualno slovnico in čustveni odziv, značilen za umetnost. V projektu Swampower, podatkovno vodenem pripovednem projektu o evropskih mokriščih, so uporabili zemljevide, satelitske posnetke in terenske zgodbe, da bi pokazali, kako krhki ekosistemi shranjujejo energijo in spomin.V čezmejni raziskavi Green to Grey, pri kateri je sodelovalo 41 novinarjev iz 11 držav, so uporabili algoritem za analizo tisočev satelitskih posnetkov, da bi izmerili izgubo narave po vsej Evropi – od cest in turističnih letovišč do stanovanjskih kompleksov. V središču zgodbe je Gardsko jezero, kjer je urbanizacija preoblikovala krajino in njeno ekološko ravnovesje.S takšnimi projekti si pri Facti prizadevajo dokazno gradivo preobraziti v izkušnjo ter pokazati, da imata novinarstvo in umetnost – čeprav izhajata iz različnih disciplin – skupen cilj: spodbuditi ljudi, da jim je mar za tisto, kar spoznajo.

Andreja Gomboc

Kdo smo?

V zadnjih stoletjih je človeštvo doseglo izjemen napredek v razumevanju vesolja in pri spoznavanju nepomembnosti Zemlje v njegovi prostranosti. Kljub temu pa tudi danes, ko znanstvene raziskave in tehnološki razvoj omogočajo odkrivanje tisočev eksoplanetov in iskanje biomarkerjev v njihovih atmosferah, človeštvo ostaja ujeto v antropocentričen način razmišljanja. Medtem ko prezremo dejstvo, da ima Zemlja omejene vire in da naša dejanja povzročajo globalno segrevanje ter izumiranje vrst, načrtujemo širitev dejavnosti v bližnje vesoljske orbite, rudarjenje asteroidov ter kolonizacijo in izkoriščanje Lune, Marsa in prostora onkraj njih.Predavanje odpira vprašanje, kdo pravzaprav smo – ena izmed številnih vrst, ki, kot je zapisal Carl Sagan, »lebdi na delcu prahu, ki visi v sončnem žarku«. Razmišljanje o tem, kaj nas določa in kakšna je naša prihodnost, nas spodbuja k razmisleku o odgovornosti do planeta in do življenja v vseh njegovih oblikah.

Sybille Neumeier

Zaznavanje mnogoterosti – proti več kot človeškim atmosferam

Umetnica Sybille Neumeyer predstavi del svojih umetniško-raziskovalnih projektov, usmerjenih v raziskovanje več kot človeških atmosfer, podnebne pismenosti, ekološkega zaznavanja in ozemljitve meteorologije. Zanimajo jo metode in vmesniki, ki omogočajo vzpostavljanje domišljijskih dialogov med različnimi ravnmi zaznavanja – med daljinskim in telesnim, med planetarnim in lokalnim.Predstavila bo dva nedavna umetniško-znanstvena projekta: Grounding BiosphereX, bioumetniško instalacijo, ki poudarja planetarno delovanje in krožni obstoj mikrobnih entitet, ter Almanah za spreminjajoče se atmosfere, spekulativno kulturno orodje in vmesnik za izmenjavo znanja v času podnebne krize.S preučevanjem premikov v gojenju in migracijah rastlin zaradi podnebnih sprememb Almanah povezuje različne generacije, regije, tradicije in lokalna ekološka znanja. Z omenjenimi projekti umetnica raziskuje potenciale in meje opazovanja, ki temelji na podatkih – pogleda od zgoraj in od spodaj – ter razmišlja o pojmih napovedovanja, občutljivosti in soodvisnosti v antropocenu.

IP GROUP

Zaznavanje mnogoterosti – proti več kot človeškim atmosferam

V predstavitvi se skupina IP osredotoča na svoje nedavne projekte, s katerimi raziskuje delovanje človeškega zaznavanja v pogojih, ko so naši čuti izpostavljeni zvočnemu in vizualnemu eksperimentiranju. Z opazovanjem razvoja valovnih oblik skozi čas in iluzij, ki jih ustvarjajo ogledala, skupina oblikuje zaznavno usmerjeno, svetlobno vodeno dramaturgijo predmetov in oblik v določenem prostoru. Tako omogoča, da se pojavi na pragu naših kognitivnih zmožnosti postopoma razkrivajo in materializirajo.Z zavestnim opuščanjem konvencionalne rabe medijskih orodij zvok postane generator vizualne animacije, kovinske plošče delujejo kot zvočniki, vibracije pa se preoblikujejo v oprijemljive fenomene – neslišne frekvence se manifestirajo kot fizični, vizualni in prostorski pojavi.V predavanju skupina IP predstavi več video dokumentacij nedavnih kinetičnih skulptur, osredinjenih na vibracije, nizke frekvence in resonanco, ki ponazarjajo večdimenzionalno strategijo ponovnega vzpostavljanja interakcije z okoljem. Hkrati avtorji razpravljajo o svojem ustvarjalnem procesu preoblikovanja senzorija – o načinih, kako lahko umetniško delo razširi zaznavno izkušnjo brez odvisnosti od kompleksne kode ali naprednih tehnoloških orodij.