Radiotropno zatočišče je živa infrastruktura, zasnovana za spodbujanje medvrstnega sodelovanja, kjer se vzpostavlja ekosistem, ki prepleta in ščiti življenja gliv in ljudi. Osrednjo vlogo imajo radiotropne glive, izbrane zaradi svoje sposobnosti, da obiskovalce ščitijo pred radioaktivnimi in UV-sevanji ter hkrati ohranjajo materiale, na katerih rastejo. Glive, bogate s črnim melaninom, preraščajo glivno biokompozitno strukturo, sestavljeno iz trikotnih panelov, podprtih z leseno konstrukcijo. Lastnosti melanina omogočajo glivam, da energijo sevanja pretvorijo v uporabno obliko, kar spodbuja njihovo rast – proces, znan kot radiosinteza. Radiotropno zatočišče je tako fizično zavetje pred vsemi vrstami ionizirajočega sevanja in hkrati prostor potencialne antropocentrične preobrazbe.
Saša Spačal je postmedijska umetnica, ki združuje raziskave o živih sistemih s sodobno umetnostjo, pri čemer poudarja medsebojno povezanost med okoljsko-kulturnim kontinuumom in planetarnimi metabolizmi. Njene umetniške dejavnosti vključujejo razvoj skrbnih biotehnoloških metodologij in vmesnikov, ki komunicirajo tako z organskimi kot mineralnimi sestavinami tal. Hkrati raziskuje krhkost posthumanističnih scenarijev ter prepleta mehanično, digitalno in organsko logiko znotraj okvira sodobne biopolitike in nekropolitike. Luka Murovec je neodvisni prostorski praktikant v Berlinu, ki deluje na presečišču arhitekture in umetniških intervencij v javnih prostorih. Njegovo delo si prizadeva ustvarjati navdihujoče situacije, ki spoštujejo zgodovino in kulturno dediščino, a so hkrati radikalno sodobne in usmerjene v boljšo prihodnost za vsa živa bitja. S kombinacijo eksperimentalnih arhitekturnih metod, skulpturalnih oblik in premišljene uporabe materialov gradi prostore, ki lahko služijo kot kritična orodja kulturne introspekcije. Marko Vivoda je umetnik, producent in raziskovalec, najbolj znan kot kurator festivala IZIS in umetniški vodja laboratorija HEKA pod okriljem združenja Pina. Njegova umetniška praksa obsega umetniške instalacije, scenografijo in mentorstvo. Vivoda je soustanovitelj kolektiva Stran 22 in festivala IZIS ter je med letoma 2020 in 2022 soustvarjal festival Svetlobna gverila v Ljubljani. Trenutno se posveča raziskavam in razvoju biomaterialov, s poudarkom na uporabi lokalnih surovin in odpadkov za trajnostne in inovativne umetniške projekte.
Ni ne žanra ne zastarele glasbe. Ni ne tempa ne pravilne sinhronizacije, le prostor, ki ga zapolni tvoja ustvarjalnost, in tvoje gibanje, ki izraža tvojo domišljijo.
Andrea Gulli je doktor matematike in glasbenik. Elektronsko glasbo komponira kot interakcijo med umetniškimi in znanstvenimi disciplinami. Igra z zasedbo Maistah Aphrica, z Orkestrom brez meja/Orchestra Senza Confini in z drugimi mednarodnimi glasbeniki.
Gildo Bavčević v Brezmejnih gestah raziskuje identiteto, meje in skupno izkušnjo skozi dve deli. 2+3=5 je fotografski avtoportret, ki z ročnimi gestami in številko na majici prepleta nacionalne simbole in dediščino ter s tem odpira vprašanja pripadnosti, razdeljenosti in spomina. V performansu in multimedijski instalaciji Skrajno levi hedonizem/Nomadski gostitelj postane nomadski gostitelj, ki občinstvo povezuje ob sardelah in čevapčičih. Kuhanje in deljenje ustvarjata prostor improvizacije, interakcije in razmisleka o krhkih možnostih skupnosti.
Gildo Bavčević je multimedijski umetnik, ki ustvarja na področjih performansa, videoinstalacije, filma, fotografije in zvoka ter se poglobljeno ukvarja s političnimi, družbenimi, gospodarskimi in okoljskimi vprašanji. Doktoriral je iz praktičnih študij na področju novih medijev na Fakulteti za likovne umetnosti v Beogradu in deluje kot asistent na Oddelku za film in medije na Umetniški akademiji v Splitu.
Metaphase Soundmachine je poklon fiziku Nicku Herbertu in njegovim v sedemdesetih letih ustvarjenim napravam »Metaphase Typewriter« in »Metaphone«. Raziskuje kvantno prepletenost skozi objekt s šestimi vrtečimi se diski z magneti in senzorji, ki jih nadzira osrednji Geigerjev števec radioaktivnosti. Hitrost diskov določa raven sevanja, zvok nastaja ob skladnih fazah, variacije pa omogočata harmonska obdelava in nestabilnost sistema. Oblika stroja spominja na simbolno bifotonsko notacijo kvantne prepletenosti – prekrivajoče se orbite diskov.
Dimitrij Morozov, znan tudi kot ::vtol::, je transdisciplinarni umetnik in raziskovalec. Osredotoča se na sodobne medijske umetnosti, vključno z zvokom, robotiko in instalacijo, s posebnim poudarkom na povezavi med nastajajočimi sistemi in novimi oblikami tehnološke sinteze. Trenutno živi in ustvarja v Ljubljani.
Rogues označujejo stvari, ki živijo z vami. So veččutne in večmodalne entitete, ki sedijo nekje, v razstavnem prostoru, zasebnem prostoru ali zunaj in čakajo na ptice. Rogues se pojavljajo v različnih oblikah, vendar je njihova velikost nekoliko podobna človeškemu otroku. Rogues oddajajo zvok in sliko, sprejemajo občutke svoje okolice.
Hanns Holger Rutz je umetnik-raziskovalec, ki deluje na področju zvočnih instalacij, improvizacije, elektronske glasbe in drugih digitalnih in nedigitalnih medijev. Zanima ga algoritmično eksperimentiranje, interdisciplinarnost in sodelovalni konteksti. Je profesor za umetniške raziskave na Zasebni glasbeni univerzi Gustav Mahler v Celovcu. www.sciss.de Nayarí Castillo je umetnica-raziskovalka, osredotočena na instalacijsko umetnost in umetnost v javnem prostoru. Njene pogosto lokacijsko specifične intervencije se ukvarjajo z zgodovino, časom in prostorom, zanimajo jo eksperimenti v zaznavanju in angažiranosti. Dobri dve desetletji že deluje v mednarodnem umetniškem prostoru, vključena je v številne akademske in mednarodne projekte. www.nayaricastillo.com
Likvidacija je hibridna prostorsko specifična instalacija in film, ki dokumentira razlastitev določenih zgodovin in industrij na Nizozemskem skozi nepremičnine. Instalacija je sestavljena iz vlažilnika za rastlinjak, umeščenega v več nepremičnin, ki jih nizozemska vlada kot lastnica prodaja na spletnih dražbah.
Brianna Leatherbury je umetnik_ca s sedežem v Amsterdamu, katerih nedavna dela se začnejo z raziskovanjem, ki je hkrati osebno in strukturno. Ustvarjajo abstraktne sisteme, ki raziskujejo materialne učinke ekonomskih sil skozi individualne odnose. Z uporabo kombinacije kiparstva, performansa in dokumentacije njihova dela pričajo o učinkih naše sodobne ekonomije, pri tem pa preizprašujejo prisotnost in iščejo nove možnosti odnosov.
Počasno, čuječe srečanje, ki ga vodi kolektiv eliXir — Jatun, Vita in Uroš — skupaj z dr. Francescom Boscuttijem iz ReThinkable. Skupaj bomo hodili, poslušali, okušali, kuhali in dihali s pokrajino. To ni niti pohod niti predstava — je skupen premor v gibanju, igriv, utelešen način učenja od reke Soče in tistega, kar raste okoli in znotraj nas.
Jatun Risba, transmedijska umetnica in somatska praktikantka, ki deluje z gibanjem, materijo in dihom, da ustvarja transformativne izkušnje. Njena praksa združuje ekologijo, ezoterično znanje, znanost in pripovedovanje zgodb. Vita Matjac (eliXir collective/rezidentka xMobil-2025) Strokovnjakinja za divjo hrano in nabiralka z izkušnjami na področju ekološke obnove. Osredotoča se na ponovno prepletanje odnosov med ljudmi, rastlinami in kraji skozi praktično znanje in zavedanja o lokalnih rastlinah. Uroš Brezavšček (eliXir collective/xMobil-2025) Inovator in oblikovalec sistemov, osredotočen na trajnostna orodja in prehransko avtonomijo. Razvija mobilne infrastrukture in naredi-sam rešitve za življenje izven sistema ter kolektivno ustvarjanje. Dr. Francesco Boscutti Raziskovalec in pedagog, dejaven na področjih ekologije, botanike in javnega zdravja. Poglobljeno se ukvarja s sodelovalno znanostjo in krajinsko pedagogiko, v svoje poučevanje na prostem pa prinaša jasnost, duhovitost in lokalno znanje.
Enrico Policardo (ReThinkable) Umetniški direktor ReThinkable, ki prihaja iz Gorice in živi v Londonu, je fotograf in strasten amaterski nabiralec. Njegovo delo povezuje vizualno pripovedovanje, okoljske programe in utelešene raziskave, pogosto na prostem in pogosto v skupni rabi.
Občutenje kraja, ko se srečata dve entiteti in kjer se včasih pogovor začne brez težav. Nihče ne pozna konca. Samo eden od njiju postavi začetek. Več rezultatov, več sprožilcev, neznane zgodbe. Obdelane z naključnostjo lastne zgodovine.
Mattia Romanut nastopa kot Happy Error z elektronskimi, improvizacijskimi, eksperimentalnimi in DJ solističnimi projekti ter kot kantavtor in kitarist z zasedbama ACME in Stringe.
Razvijajoča se zvočna krajina, s katero se lahko uglašujete, v njo odplavate ali se skozi njo premikate. Ne pričakujte odra, časa začetka ali ostrih robov, le neprekinjene zvočne prispevke glasbenikov, ki ustvarjajo z električno kitaro, elektroniko in modularnimi sintetizatorji. Dobrodošli, da ležite, plešete ali preprosto priplavate in odplavate iz zvoka.
Piero Iuretig je glasbenik in pedagog, ki je diplomiral iz jazza na Konservatoriju Giuseppe.Tartini v Trstu in iz muzikologije na DAMS. Od leta 2001 je aktiven na glasbeni sceni in nastopa v različnih žanrih – od jazza, bluesa, progresivnega rocka in funka do balkanske glasbe – ter v raznolikih zasedbah, od duetov do big bandov.
Almanah za spremenljive atmosfere je spekulativno kulturno orodje in vmesnik za izmenjavo znanja v podnebni krizi. Z raziskovanjem premikov v gojenju in migracijah rastlin zaradi podnebnih vplivov poskuša olajšati povezave med regijami, tradicijami in lokalnim ekološkim znanjem.
Sybille Neumeyer je soodvisna umetnica in postdisciplinarna raziskovalka, ki se osredotoča na okoljska vprašanja in ekološke odnose. V svojih aktualnih raziskavah proučuje posredovanje podnebja in vremena ter transformativne pripovedi za biokulturno raznolikost, družbeno in okoljsko pravičnost.
Svet se sooča s številnimi krizami. Da bi jih prebrodili, potrebujemo nove načine sobivanja – med ljudmi, stroji in okoljem. Ena od vizij je endosimbiotsko računalništvo: sodelovanje med računalniki, organizmi in tehnologijami, ki skupaj tvorijo samozadosten in povezan sistem. Gre za prevzem skupne odgovornosti – namesto da težave prelagamo drug na drugega, jih rešujemo skupaj. V tem procesu gradimo stroj preživetja, ki ga programiramo vsi za dobro vseh.
Shintaro Miyazaki je docent digitalnih medijev in računalništva na Humboldtovi univerzi v Berlinu. Okoli leta 2010 je prvič pisal o zgodovini računalnikov, algoritmih in njihovih ritmih, nato pa se je zagrel za levičarsko teorijo in Felixa Guattarija. Leta 2023 je izdal kratko knjigo o plesu, modeliranju in skupnostnem delovanju Counter-Dancing Digitality. Trenutno se posveča endosimbiozi in novim celičnim medijem.
https://amor.cms.hu-berlin.de/~miyazash/.
How to Live a Life ... je zaključni akt 60-minutnega performativnega predavanja. Navdihnjena s čezmejnimi spomini in pokrajinami raziskuje transgeneracijsko zdravljenje, regeneracijo in soodvisnost. Nastala je v okviru rezidence Peripheral Visions pri IoDeposito, s scenografijo, razvito v sodelovanju z New Life Contract.
Jatun Risba je transdisciplinarni umetnik_ica, ki strah, nevednost in skrivnostnost preobraža v zdravljenje, rast in samouresničitev. Njihova praksa goji medvrstno recipročnost in ekologijo čutov, v dialogu z modrostnimi tradicijami in subverzivno rabo tehnologije. Ustvarja vitalna dela, ki izzivajo status quo in širijo človeško zaznavo.
Morski ob praznovanju 10. obletnice projekta Remiks identitete predstavlja hibridni DJ/live set, ki vključuje skladbe, nastale na delavnicah ali v okviru remiks tekmovanj ter izvirne reinterpretacije istrskih in manjšinskih glasbenih tradicij. Z uporabo Ableton Live in kontrolerjev se tradicionalni zvočni vzorci prepletajo s sodobno elektronsko glasbo.
Morski (Marino Jurcan) je producent, DJ in multimedijski umetnik, ki je aktiven od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Poznan je po povezovanju elektronske glasbe z lokalno zvočno dediščino, hkrati pa vodi programe za nove medije na Metamediju v Pulju na Hrvaškem.
https://metamedia.hr
https://metamusicproduction.bandcamp.com
Video-zvočna večkanalna prostorska instalacija dveh avtorjev. Podnaslov: Resonančni prostor. Predvajani videi poganjajo dinamiko sproti generiranih zvokov, ki privzamejo naravo subtilnih zvočnih resonanc. Besedna zveza Resonančni prostor je tavtologija. Resonance ne nastanejo izven prostora in tudi prostora ni brez resonanc.
Francisco Tomsich je vizualni umetnik in pisec, rojen v Urugvaju leta 1981. Od leta 2003 deluje na področju razstav, publikacij, odrskih del, modelov raziskav in pedagoških vzvodov – v različnih medijih, jezikih in govoricah. Je stezosledec – sestavljalec poti na podlagi sledi, ikonograf glasbe, slikar pesmi, alegorist politike, južnoameriška ekspresionistična pošast z nekaj japonskega alkimista, ki se ukvarja z anarhitekturo – sprehajalec po jugoslovanskih zgodovinah, goreč vrtnar fragmentov.
Borut Savski je intermedijski umetnik, ki daje velik poudarek zvoku – ob sočasni uporabi tehničnih rešitev za nevsakdanje instrumente ter avtonomne zvočne in vizualne strukture oziroma skulpture. S tem so tesno povezane mikrosocialne situacije, v katere vstopa in/ali jih ustvarja. Osnovni pristop je na ravni metafor – točk, kjer se zgodijo prenosi in prevodi pomenov, motivov ter motivacij med različnimi diskurzivnimi polji.
Nizke frekvence, ki jih človeško uho ne more zaznati, spremenijo črno površino v subtilno, utripajoče gibanje. Gre za nizkofrekvenčno vibracijsko potopitveno instalacijo, ki naredi infrazvok viden in prostorsko zaznaven. Vibracije, ki jih ustvarjajo elektromagnetni pulzi, se preoblikujejo v otipljivo in dinamično obliko. To je igra med statičnim in dinamičnim: podoba in prostor sta v nenehnem valovanju. Občinstvo okoli predmeta postane del kinetične interakcije.
IP Group [Identity Problem Group] je studio, specializiran za projekte na presečišču sodobnih umetniških disciplin, kjer tehnologija deluje kot povezovalni element, saj združuje zvočno, vizualno in uprizoritveno umetnost z arhitekturnim prostorom. Osrednje področje prakse IP Group je načrtovanje in izvedba instalacij, ki vzbujajo pomenljive čutne izkušnje ter spodbujajo domišljijo skozi multimedijske akcije.
VRToglavi VRTje spekulativna zvočna zgodba, ki jo publika doživlja, posluša in prehodi med sprehodom po parku. Delo izpostavlja odnos med ljudmi in več-kot-človeškimi drugimi v kontekstu kolonializma in preseljevanja rastlin. V času ekološke krize in iskanja boljših prihodnosti postaja to razmerje vse bolj nujni predmet za premislek in prehojeno izkušnjo. Skozi prizmo različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne omogočajo srečanja, nas VRToglavi VRT popelje po poteh možnih prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta. Se lahko od rastlin naučimo kaj za bolj solidarno prihodnost?
Irena Pivka razvija umetniške prakse, ki se osredotočajo na zvočno-geolokacijske predstave. S soavtorjem Branetom Zormanom prostor uglašujeta z družbeno realnostjo in spekulativnostjo skozi hojo in poslušanje. Je producentka zavoda Cona in vodi festival TO)pot radikalnih zvočnih sprehodov. Brane Zorman je skladatelj, intermedijski umetnik in producent Cona. Raziskuje prezenco, percepcijo in umestitev zvoka z uporabo starih in novih tehnologij. Leta 2022 je za skladbo Duh dreves/dotik prejel nagrado Palma Ars Acustica.
Ustvarjalci mokrišč je ekološki participatorni projekt, ki se je začel na Vodnem festivalu v Štarancanu v Italiji ter je povezal študente in skupnost pri ustvarjanju nove mokriščne površine z arhivskimi raziskavami, delavnicami in programi umetne inteligence. V sodelovanju z Naravnim rezervatom izliv reke Soče in deželo Furlanija - Julijska krajina.
Liminal Research ETS je interdisciplinarno združenje, ki povezuje umetnost, znanost in družbo skozi projekte ustvarjalnega znanstvenega komuniciranja. Razvija potopitvene izkušnje, instalacije ter delavnice za spodbujanje kritičnega mišljenja, inovacij in znanstvenega državljanstva. Sedež ima v Trstu v Italiji. Več na www.liminalresearch.eu.
FuelNoises je tehno-gledališki koncert, ki raziskuje moč umetne inteligence in dezinformacij. Antijunak se prek algoritmičnih dezinformacij pogreza v radikalizacijo, medtem ko zvok, svetloba in vizualije v realnem času reagirajo na izvajalčevo telo. Izhajajoč iz dezinformacij o podnebnih spremembah delo razkriva krhko ravnotežje družbe med digitalnim opolnomočenjem in manipulacijo.
Stefano D'Alessio je medijski umetnik, performer, skladatelj in pedagog na različnih univerzah po Evropi. Ustvarja avdiovizualne kompozicije, novomedijske performanse in interaktivne instalacije, v katerih raziskuje, kako internet oblikuje človekovo vedenje in telo. Njegova praksa se osredotoča na interakcijo med človekom in strojem, kjer skupaj nastopajo zvok, svetloba, podoba in fizična prisotnost.
Gostujočo predstavo 'FuelNoises' je s subvencijo za turnejo podprlo avstrijsko zvezno ministrstvo za stanovanja, umetnost, kulturo, medije in šport.
»Krasna si, bistra hči planin in toksinov …«, vizualno-etnografsko raziskava vplivov industrijske dediščine v Kanalu ob Soči in njeni okolici reke Soče. Trije študentje – okoljevarstvenik, humanist in umetnik – dokumentirajo osebne zgodbe prebivalcev, prepletanje turističnih priložnosti reke Soče z industrijsko preteklostjo in njenimi okoljsko-zdravstvenimi posledicami. Intervjuji, umetniška fotografija in okoljski podatki ustvarjajo dialog, vizualizirajo nevidne posledice toksične dediščine ter ozaveščajo javnost. Rezultat je pop-up razstava s performativnim prihodom z vlakom iz Anhovega.
Astronavt(i) brez vesoljske ladje/Lovljenje vetra združuje špekulativno raziskovanje vesolja z ekološko refleksijo. S povezovanjem diskurza o teraformiranju s krhkostjo Zemlje se težišče projekta premakne od vesolja k skrbi za planet. Performansi utelešajo veter in krajine, pri tem pa kritično obravnavajo ekstraktivizem ter predlagajo trajnostne, empatične odnose med človekom, tehnologijo in okoljem.
Ivana Tkalčić je hrvaška multimedijska umetnica in raziskovalka z diplomama iz ekonomije in likovne umetnosti ter diplomantka WHW Akademije. Razstavlja po vsem svetu in je prejemnica številnih nominacij in nagrad, vključno z nagrado Radoslava Putarja in veliko nagrado HPB. Udeležila se je umetniških rezidenc po Evropi, v ZDA, Južni Koreji in drugod.
Bellen že nekaj časa pretresa klube in festivale po Hrvaški in širše, saj v svojih surovih, energičnih setih prepleta break, bass, acid in jungle. Ko ni na odru, raziskuje umazane beate in ustvarja sveže produkcije, s čimer podzemne zvoke potiska naprej z nemirno radovednostjo in nepopustljivim slogom.
Kommoda raziskuje alternativno glasbo že skoraj desetletje. Od leta 2012 se posveča DJ-ingu, pri čemer daje prednost minimalnemu, temačnemu technu, občasno pa se poglobi tudi v deep dubstep in bass. Njegovi seti žanre prepletajo v temačno, poglobljeno energijo.
Skozi zgodovino se vleče nit – bleščeča, krhka, tesno spredena. Svila, nekoč simbol bogastva in imperija, v sebi nosi zgodbo o udomačitvi, delu in nadzoru. Četrti kokon je prostor onkraj uporabnega, onkraj komodificirane dediščine. Svilo predstavlja kot spekulativni medij, vmesnik med vrstami, tehnologijami in časovnostmi.
Mednarodna skupina umetnikov združuje znanja s področij medijske umetnosti, kreativnih tehnologij, vizualne umetnosti, kostumografije in tekstilnih praks. Njihovo delo zajema poglobljene instalacije, raziskovalno zasnovane asemblaže ter oblikovalske pristope, ki prepletajo tradicijo z digitalnimi praksami. Povezuje jih skupna zavezanost eksperimentiranju, meddisciplinarnemu dialogu ter iskanju novih možnosti, kako lahko materiali, zgodbe in tehnologije ustvarjajo nove oblike pomena. Lavoslava Benčić je intermedijska umetnica, kustosinja in pedagoginja, specializirana za multimedijo in novomedijsko umetnost. Njena dela so bila razstavljena in nagrajena v 24 državah, znana pa je tudi po vodenju umetniških in elektronskih delavnic. Predava o medijski produkciji in integriranih umetniških praksah na višjih in visokošolskih zavodih v Sloveniji. Žiga Pavlovič je kreativni tehnolog, ki združuje zgodbo in interaktivnost v muzejskih ter umetniških postavitvah. Sodeloval je pri projektih, kot sta Vrtn!ca in Nadvojvoda Janez, oče Meranovega, kjer je tehnologijo – Leap Motion, Kinect, XR – uporabil kot dramaturško orodje. Deluje kot razvijalec, mentor in svetovalec, ki skrbi za robustnost sistemov in čustveno smiselno uporabniško izkušnjo. Marielle MacLeman, ki je rojena na Škotskem in živi na zahodni obali Irske, je študirala risanje in slikarstvo. Ustvarja v kiparskih asemblažih in instalacijah. V središču njenega dela je dialog med materiali in raziskovanjem – najdene ali kontekstu prilagojene medije prepleta z inovativnimi rokodelskimi tehnikami in referencami ter tako raziskuje njihov potencial za ustvarjanje novega pomena. Mateja Fajt je kostumografinja in raziskovalka. Magistrirala je iz kostumografije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter se v okviru doktorskega študija izpopolnjevala na univerzi Yale v ZDA kot raziskovalka znotraj programa Fulbright. Oblikovala je kostumografije za širok spekter uprizoritvenih in avdiovizualnih del ter zanje prejela nagrade. Katarina Ekart ustvarja na presečišču tekstilne umetnosti, oblikovanja nakita in uporabe sodobnih tehnologij v oblikovanju in umetnosti. Kot umetnica se opredeljuje kot pozorna opazovalka, ki navdih črpa iz vsakdanjega življenja, naravnih procesov in njihovih transformativnih posledic. Njena praksa temelji na prenosu teh opažanj v oblikovne artikulacije skozi različne instalacije in umetniška dela. Trenutno razvija svoje raziskovanje na Kraljevi akademiji za likovno umetnost v Antwerpnu.
Umetnika je navdihnil zapuščeni tunel, ki je bil nekoč del luksemburške jeklarske industrije, danes pa je skrit in ga naseljujejo netopirji. Z digitalnim zajemom je njegove kompleksne industrijske, ekološke in geološke plasti preoblikoval v novo postdigitalno umetniško delo, ki razkriva pozabljene zgodovine in na novo zamišlja prisotnost lokacije v današnji tehnološki in kulturni krajini. Instalacija je del festivala Betrib v Idriji (16.–19. oktober 2025) www.betrib.si
Serge Ecker je umetnik iz Luksemburga, ki za svoj postdigitalni pristop uporablja digitalna orodja za zajemanje, preoblikovanje in ponovno materializacijo resničnih okolij. Njegovo delo raziskuje, kako tehnologija na novo uokvirja prostore in zgodovine ter ustvarja nove načine doživljanja prisotnosti, spomina in preobrazbe v našem sodobnem, kompleksnem in pogosto absurdnem svetu.
Kontejnerske ladje, infrastruktura digitalnega gospodarstva, rudniki in urbane krajine sodobne Kalifornije so združeni v asociativno montažo, ki se širi prek zvočne podlage improvizacijskega glasbenika Zsolta Sörésa. V tem filmu brez dialoga podobe krajine in glasba ustvarjajo surov in psihedeličen antiučinek, pri katerem se glasbene zakasnitve odražajo na površinah podob in podpirajo montažo: posamezniki so povezani v mreže, a digitalna podjetja Silicijeve doline so nedosegljiva, javni prostor pa zaprt za pametnimi ograjami.
Clemens von Wedemeyer, rojen leta 1974 v Göttingenu v Nemčiji, trenutno živi in dela v Berlinu ter je profesor medijske umetnosti na Akademiji za likovno umetnost v Leipzigu. Je umetnik in filmski ustvarjalec, ki je študiral fotografijo in medije na Visoki strokovni šoli v Bielefeldu ter na Akademiji za likovno umetnost v Leipzigu, leta 2005 pa je diplomiral kot mojstrski študent pri Astrid Klein.
The Outspace Tunes of GulliDanda & Al Sagor so nelagodni poslušalski eksperimenti za drzna plesišča. Neusklajene nizkofrekvenčne oscilacije, ritmični vzorci in arpeggiatorji se zlijejo v industrijske pustinje, podvodna psihedelična plesišča in nepričakovane yacht rock uspešnice z detroitsko techno melanholijo. Jazz je učitelj, GulliDanda & Al Sagor pa sta imela slabe ocene.
Andrea Gulli in Giorgio Pacorig že skoraj 20 let igrata skupaj v najrazličnejših kontekstih, od improvizacije in filmske glasbe do klavirskih interakcij ter ekstravagantne zabavne glasbe s svojo zasedbo Maistah Aphrica.
Delo z naslovom #000000 Monike Milas je prostorska instalacija, ki uteleša spremembo, razkroj in ciklično obnavljanje. Z uporabo staljene črne plastike ustvarja organske oblike, ki preoblikujejo prostor ter poudarjajo proces, nestabilnost in transformacijo namesto trajnosti. Za Milas je razkroj generativen – gre za fazo obnavljanja. Digitalna koda za črno barvo delo zasidra kot praznino in energijo. S taljenjem, prepogibanjem in spajanjem pretvarja stanja v kiparske geste, ki gledalce soočajo z minljivostjo, hkrati pa razkrivajo protislovja in možnosti v samem jedru bivanja.
Monika Milas je vizualna umetnica, ki ustvarja kiparske instalacije, risbe in videoumetnost. Diplomirala je na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu in imela številne razstave. Sodeluje s hrvaško elektronsko glasbeno sceno, leta 2024 pa je skupaj z glasbenikoma Kornetom in Varbosko soustanovila eksperimentalno-ambientni programski cikel SNOP.
»Anemos« (veter) »Graphia« (pisava) je interaktivna instalacija, ki uporablja elemente pihala, da vremenske podatke v realnem času naredi oprijemljive. S prilagajanjem lahko obiskovalci vreme zaznajo hkrati kot meteorološki pojav in kot utelešeno estetsko izkušnjo, na katero vplivajo dinamika vetra, temperatura, zračni tlak in vlažnost.
Andrea Gulli in Giorgio Pacorig že skoraj 20 let igrata skupaj v najrazličnejših kontekstih, od improvizacije in filmske glasbe do klavirskih interakcij ter ekstravagantne zabavne glasbe s svojo zasedbo Maistah Aphrica.
V središču 'Odmevov Gibanja' je raziskovanje načina, kako zvok in vizualni elementi medsebojno delujejo v realnem času, da izrazijo tekočnost gibanja in minevanje časa. Saksofonistovi fizični gibi, poleg igranega zvoka, služijo kot katalizator za interaktivne vizualije, ki utelešajo kontinuiteto in izmuzljivo naravo časa. Vsaka zaigrana nota postane trenutek, ki valovi navzven in oblikuje tako zvočno kot vizualno pripoved. V tej situaciji tudi vizualni elementi vplivajo na saksofonistov nastop in ustvarjajo povratno zanko, kjer se vzrok in posledica zameglita. Ko se saksofonist odziva na razvijajoče se vizualne podobe, se medsebojna igra poglobi, kar sproži vprašanja o sami naravi časa: Ali je zvok tisti, ki sproži vizualne podobe, ali vizualne podobe navdihujejo zvok? Ta zapleteni ples izziva občinstvo, da doživi čas kot dinamičen pojav, vabi jih k razmisleku o prehodnem odnosu med zvokom in sliko ter o tem, na kakšen način se vsak trenutek preliva v naslednjega.
Boštjan Simon je saksofonist in elektrofonik, ustanovni član avdiovizualnih skupin Etceteral (2019-), NOTA (2023-) in Vanilla Riot (2010-13). Je tudi kustos festivala eksperimentalne glasbe Sound Explicit v Ljubljani in jazz particije festivala SAXGO v Novi Gorici. Osredotočen na improvizacijo z razširjenimi tehnikami, bodisi z uporabo modularnih sintetizatorjev ali programske opreme Max, je s svojimi skupinami nastopil na več evropskih glasbenih festivalih in koncertnih prizoriščih. Andrej Kobal je slovenski skladatelj in oblikovalec zvoka. Ustvarja avtorsko glasbo, zvočne instalacije in virtualne instrumente v Max MSP, prav tako se ukvarja z vizualizacijami v Max Jitter in TouchDesigner. Njegova instrumenta, seqMPEror in GranuRise, sta pridobila mednarodno priznanje. Kobalova dela so bila predstavljena na pomembnih svetovnih institucijah, kot so Harvard Music Department (USA), MASS MoCA (ZDA), ADC (London), Synthfest UK, VISIONES SONORAS (Mehika) in vseh pomembnih slovenskih institucijah.
Delavnica, na voljo v različicah za mlajše in odrasle, raziskuje, kako umetna inteligenca spreminja ustvarjanje v umetnosti in vsakdanjem življenju. Udeleženci spoznajo ustvarjalni proces, orodja in izzive, ki so oblikovali računalniško igro Solandium 2063, ter si ogledajo avtorjev pionirski slovenski UI film Zakoreninjeno v kodi. Delavnica spodbuja domišljijo in ustvarjalnost, pa tudi kritično razumevanje tehnologij, ki bodo izrazito zaznamovale našo prihodnost. Program združuje otroke, mlade ter odrasle z umetniškimi in družbenimi vprašanji dobe umetne inteligence.Fokus novomedijskega umetnika Nejca Trampuža je družbeno, tehnološko in okoljsko angažirana kritika. Sporoča jo skozi svoja dela, ki prehajajo med različnimi sodobnimi, s tehnologijo povezanimi mediji in eksperimentalnimi pristopi. Diplomiral in magistriral je iz fotografije na ALUO, za svoje delo pa je bil večkrat nagrajen. Razstavljal je na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah ter festivalih tako v Sloveniji kot v tujini, gostoval na okroglih mizah in bil član strokovnih žirij.
Delavnica je namenjena vsem, ki želijo spoznati osnove ustvarjanja elektronske glasbe. Udeleženci se bodo seznanili z delom v glasbenih programih, uporabo sintetizatorjev in efektov ter raziskovali ustvarjanje edinstvenih glasbenih del. Lahko si bodo zamislili svoj prvi elektronski glasbeni izdelek ali pa nadgradili svoje že obstoječe ustvarjanje.
Andrej Kobal je slovenski skladatelj in oblikovalec zvoka z več kot 17 leti profesionalnih izkušenj. Deluje na področjih glasbene kompozicije, oblikovanja zvoka, filmske in gledališke glasbe, zvočnih instalacij ter razvoja unikatnih virtualnih instrumentov. Njegovo glavno orodje je Max MSP, je pa tudi avtor granularnega sinteznega instrumenta GranuRise, ki je prejel mednarodno priznanje. Svoje delo predstavlja na koncertih, performansih, predavanjih in instalacijah po vsem svetu.
Med preteklostjo in sedanjostjo lebdeči stebri pod Slovenskim narodnim gledališčem v Novi Gorici prikličejo idealne prostore, ki so izginili iz nekdanje Jugoslavije. Gre za spomine, vtisnjene v živo kožo. Delo preizprašuje pomen pripadnosti: ko kolektivni spomin bledi, se moramo odločiti, ali je vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, »česa ne smemo pozabiti?« ali »česa ne moremo pozabiti?«.
Enrico Tuzzi je eden izmed vodilnih predstavnikov evropske postgrafitne umetnosti. Njegova umetniška pot se giblje med abstraktnim slikarstvom in multimedijskimi projekti, ki segajo od instalacij do fotografije. V središču njegovega umetniškega in konceptualnega raziskovanja je tema osebnega in kolektivnega spomina, raziskana skozi njuno prepletanje, napetosti ter vplive na identiteto in perspektivo.
Kako interpretiramo človeški obraz in se ga spominjamo? Portret generativnega spomina se osredotoča na subjektivno interpretacijo osebnih spominov z zbiranjem informacij o elementih, ki si jih ljudje zapomnijo o človeškem obrazu. Ti elementi se nato združijo in ponovno interpretirajo, iz česar nastane nova serija abstraktnih in neponovljivih portretov.
Indiara Di Benedetto je multimedijska umetnica, ki trenutno deluje v Italiji.Njeno umetniško raziskovanje proučuje pripovedne možnosti tehnologije in predmetov za ustvarjanje sodobnih naracij in prihodnjih imaginarijev o človeških in nečloveških odnosih v družbeno in okoljsko kritičnem kontekstu. Njena dela so bila razstavljena na številnih prizoriščih, kot so Ars Electronica, ISEA2022 – 27. mednarodni simpozij elektronske umetnosti v Barceloni, Castello d’Albertis – Muzej svetovnih kultur, Center odličnosti CYENS in 1 Metro Sotto la Metro.
Svetlobna predstava Hybrida je nastop v živo, ki združuje podobe in glasbo ter s svetlobo, barvo in zvokom preobraža prostor. Gre za senzorično platno, prilagodljivo vsakemu kontekstu, ki združuje digitalne tehnologije in vintage tehnike svetlobnih predstav iz šestdesetih in sedemdesetih let, kot so diapozitivi, fotografije in digitalizirani filmi.
Hybrida je bila ustanovljena leta 2003 v Tarcentu z namenom spodbujanja sodobne glasbe in inovativnih umetnosti v Furlaniji Julijski krajini. Z več kot 700 koncerti, festivali, delavnicami in multimedijskimi produkcijami je postala nacionalna in mednarodna referenčna točka, dejavna pa je tudi z glasbeno založbo in festivalom Forma Free Music Impulse.
Djarma aka Giancarlo, Armani, Sprint – enfant terrible zagrebške glasbene scene. Dejaven je od leta 2016 in združuje različne elektronske žanre s pogumno energijo. Kot ustanovitelj dogodkov :D:S:P in kurator radijske oddaje CARE-bare na Komrad radiu nenehno premika meje – na odru in zunaj njega.
Roli je techno/house DJ iz Nove Gorice. Po letih spremljanja elektronske glasbe se je leta 2005 odločil za profesionalno pot. Njegov ugled je hitro rasel, kar mu je prineslo sodelovanje z Reload events, eno vodilnih organizacij v Sloveniji, in številne nastope ob boku svetovno znanih umetnikov. Pozneje je ustanovil lastno blagovno znamko Analogue/Digital (A/D), s katero podpira lokalne ustvarjalce in sceno. Odzivi občinstva in nastopajočih potrjujejo, da strastno in vztrajno sledi svoji glasbeni poti.
Radial Drift je kratki film, ki raziskuje, kako sistemi, ustvarjeni za ohranjanje življenja, pogosto proizvajajo izključevanje. Sledi mejam med telesi, infrastrukturami in okolji ter raziskuje, kako snov kroži skozi njih in kako se identiteta oblikuje v prostoru med vnosom in izločanjem. Ob premikanju skozi teme preobrazbe, razkroja in obnove film uporablja metabolizem kot okvir za postavljanje vprašanj o prevladujočih ločnicah med naravo in kulturo, organskim in sintetičnim, jazom in drugim. Prek filtracijskih sistemov, arhitekturnih razdelitev in bioloških procesov razkriva, kako celo odpadki nosijo pečat družbenih vrednot.
Dora Ramljak, rojena v Pulju na Hrvaškem leta 2001, je transdisciplinarna oblikovalka in raziskovalka, ki deluje na presečišču umetnosti, biologije in družbene prakse. Sprva izšolana kot fotografinja in oblikovalka je študirala na Kraljevi akademiji za umetnost v Haagu (2019–2023), kjer je poglobila svoje raziskovanje materialov, bioinženiringa in skupnostno zasnovanih raziskav.
Srečanja Clockwork Voltage povezujejo slovensko skupnost, ki jo druži navdušenje nad modularnimi sintetizatorji, z raznolikim krogom ustvarjalk in ustvarjalcev iz različnih polj umetnosti. Ime skupnosti je premetanka naslova Kubrickovega filma Peklenska pomaranča: v modularni sintezi je “clock” oziroma ura eden temeljnih kompozicijskih elementov, ki poganja spremembo izhodnih voltaž. Osnovni namen skupnosti je spodbujanje živega koncertiranja — zapolnjevanje vrzeli na področju, kjer uspešen nastop zahteva veliko znanja in izkušenj. Širino skupnosti predstavlja prva kompilacija Happy Little Voltages, namenjena promociji domače produkcije, na kateri sodeluje 17 slovenskih glasbenic in glasbenikov. Izdaja ponuja poslušalski maraton in vpogled v aktualno modularno produkcijo, ki razpira širok spekter izraza. Poleg Eurorack modulov skupnost uporablja tudi formate Buchla, Ciant-Lombarde ter široko paleto DIY analognih instrumentov in starinskih sintetizatorjev. https://clockworkvoltage.si/
Danes, ko oceanski tokovi upadajo, koralni grebeni izginjajo, ledeniki se topijo, nevihte naraščajo, poplave se množijo in gladina morja narašča, je čas, da razmislimo o svojem odnosu do okolja. To, kar se je zdelo oddaljeno v naši individualizirani percepciji, mora postati kolektivno, vredno ohranjanja, sobivanja, pozornosti in bližine. Ta avdio-videoinstalacija (HD 1080p, 15 min 19 sek, 5.1 surround zvok) ponuja veččutno izkušnjo, ki združuje zvok, gibljive slike in besedilo ter raziskuje geološki in človeški čas ter spomin vode.
Nadija Mustapić raziskuje subjektivne in politične vidike prostora skozi razširjene avdio-vizualne dokumentarne prakse in poglobljene multimedijske instalacije. Z uporabo poetičnih besedil, nelinearne montaže in prostorskih ureditev ustvarja okolja, ki vzbujajo negotovost, in pomen na presečišču preteklosti in sedanjosti. Prostor v njenem delu postane srečanje med telesom in gibljivo sliko. Razstavljala je doma in v tujini, sodelovala s Tonijem Meštrovićem in kolektivom The Moving Crew ter prejela številne nagrade. Zaposlena je kot profesorica na Univerzi na Reki.
Intermedijska instalacija, prenesena iz galerijskega prostora v eksterier. Zvočni del vstopa v interakcijo z drugimi nastopajočimi. Tehnokapitalistični vojni stroj potrebuje poseben »krvo tek« dveh tekočin, dveh kvalitet: nafte in krvi. Mir je le začasna vrzel, prostor trenj med vojnimi stroji. Prihodnost pride neznana (l’avenir).
Jasna Hribernik, filmska režiserka, ustvarjalka umetniškega videa, večmedijskih instalacij in (post)medijskih del, je razvila večplastno hibridno prakso z izrazitim avtorskim podpisom. Predvsem jo zanimajo ontološke teme današnjega časa, kot so nujnost spremembe paradigme, ki vodi današnji razvojni proces in možnosti preživetja v prihajajoči prihodnosti. Je tudi izredna profesorica na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici.
Predstava nastane v trenutku igranja, ko avtor nagovori občinstvo s koncertnim klavirjem, na projekciji v ozadju pa nenehno barva steno z različnimi barvami. Ritmična in globoka interpretacija notranjih občutkov in trenutkov, izražena skozi barvo in zvok.
Béla Bender je zvočni in vizualni umetnik. Že v otroštvu je začel eksperimentirati z zvoki in ritmi svojega okolja. Njegovo zanimanje sčasoma ne upade, temveč se okrepi. Želi pokazati svoje rezultate.
Kuriranje: Tjaša Pogačar v sodelovanju z Nejo Zorzut in Andrejem Škufco. Organizator: Festival Pixxelpoint (Kulturni dom Nova Gorica)Produkcija: Šum Koprodukcija: Zavod Projekt Atol
Plaza Protocol od leta 2020 razvija razstavne situacije in odpira »portale« na različnih prehodnih lokacijah. Preizkuša načine, s katerimi bi bilo mogoče z domišljijo poseči v zgodbe in protokole, ki oblikujejo naš odnos do spreminjajočih se, nestabilnih okolij, in tako priklicati drugačne vizije resničnosti in prihodnosti. Na Pixxelpointu 2025 se Plaza pojavi na lokaciji med Novo Gorico in Solkanom, ki je ujet med težavno industrijsko preteklostjo in prihodnostjo urbanega razvoja. Plaza tu stopa v zarotništvo z atmosfero kot materialnim in psihološkim pojavom, ki ga oblikujejo naravne in antropogene sile na pragu med fizično realnostjo in domišljijo, pragom ki povezuje zunanjost in notranjost. Pihljaj zraka ali žarek svetlobe, ki vstopi v zaprt prostor, ima tako materialen (zračni tlak, vlaga, temperatura ...) kot nematerialen (psihološko, čustveno, magično ...) vpliv. Naznanja nenadno prisotnost nečesa, kar vdira iz [Z]unanjosti. Objekti, ki jih srečamo v stavbi in njeni okolici, se povezujejo zlasti z gibanjem zraka in naravne svetlobe, ki tu nastopajo kot fizični učinki in simbolni sprožilci ali sugestije. Usmerjajo ali odbijajo sončno svetlobo, pozdravljajo in sprejemajo vetrove, oblikujejo mikroklimatske razmere in psiho-vrtince ali označujejo in ustvarjajo kraje, kjer se atmosfera spremeni. Nastopajo kot čudni artefakti ali instrumenti, ki priklicujejo atmosferske vplive in modulacije. Objekti skupaj aktivirajo dano lokacijo kot liminalno območje, ki predlaga nov protokol percepcije, kateri med dejstvom in fikcijo, funkcijo in pomenom, fiziko in magijo, razumom in praznoverjem, okoljem in psiho preoblikuje resničnost onkraj teh delitev.
Živa Božičnik Rebec v svoji umetniški praksi raziskuje preplete geoloških, tehnoloških in infrastrukturnihprocesov, ki jih skozi fikcijske naracije prevaja v semioperativne kiparske objekte in instalacije. Svoja dela je predstavila v institucijah in platformah sodobne umetnosti lokalno (med njimi MSUM, MG, Aksioma,MGLC, Plaza Protokol) ter mednarodno (med njimi Kućća v Zagrebu in Bienale industrijske umetnosti v Labinu).
Staš Kleindienst skozi kompleksne narativne krajine raziskuje slikarska razmerja med naravo, zgodovino in ideologijo podob. Za svoje delo je prejel nagrado skupine OHO, Priznanje pomembnih umetniških del Univerze v Ljubljani in Nagrado Riharda Jakopiča. Njegova dela so vključena v več zasebnih in javnih zbirk.
Tom Winkler deluje v polju kiparstva in materialnih raziskav, pri čemer ga zanimajo odnosi med obliko, maso in prostorskim kontekstom. Po študiju oblikovanja kamna je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in sodeloval pri mednarodnih študijskih programih v Lizboni in Beogradu. Razstavljal je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah.
Praksa Neje Zorzut se giblje po poroznih mejah med slikarstvom in kiparstvom, objektom in površino ter telesom in njegovim okoljem. Izhajajoč iz idej ekološke filozofije in spekulativnih teorij, v delih raziskuje hiperobjektne entitete, atmosferske infrastrukture in status telesa, kot ga spreminjajo sile »ekologije brez narave«. Razstavljala je v večjih lokalnih institucijah za sodobno umetnost (med drugim v MG, MSUM, Galeriji Equrna in Novi pošti) ter na skupinskih razstavah v tujini (med drugim v Kunsthalle Bratislava, SLUG Gallery v Leipzigu in HDLU v Zagrebu). Prejela je Nagrado Riharda Jakopiča za mlade umetnike. Andrej Škufca v svojem delu obravnava pogoje umetniškega delovanja v tehnološkem kapitalizmu, infrastrukture sodobne produkcije ter razmerja med materialnostjo, tehnologijo in ekonomijo pogleda. Razstavljal je v številnih mednarodnih kontekstih (med drugim v MAXXI v Rimu, Ludwig Museumu v Budimpešti in Kunsthausu Graz), letos pa se je predstavil z večjim samostojnim projektom Intruders,uninvited into chaos v Obalnih galerijah Piran in Ravnikar Project Space v Ljubljani. Skulpturalna in performativna dela Ištvana Išt Huzjana ustvarjajo napetost med poli avantgarde in neoavantgarde, javnega in zasebnega ter materialnega in nematerialnega, hkrati pa reflektirajo družbo skozi zgodovinska dejstva, geografijo in relacijske geste. Huzjan je diplomiral na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah in v času svojega delovanja zaključil več mednarodnih rezidenčnih programov. Je prejemnik Velike nagrade 31. grafičnega bienala ter redno razstavlja lokalno in mednarodno, med drugim je bil del večjih umetniških iniciativ v Museum of Contemporary Art v Skopju, Bogossian Foundation v Bruslju, SAVVY Contemporary v Berlinu ter na 51. beneškem bienalu.
Projekt Astrotop_X v okviru medzvezdnega raziskovanja postavlja v ospredje rastline, ki so nameščene v kapsuli, opremljeni s senzorji. S pomočjo algoritmične analize rastline delujejo kot primarne odločevalke o vrednosti potenciala »planeta B«. Projekt kot tak preizprašuje na človeka usmerjene narative o nezemeljskih okoljih, ki jih avtorji obravnavajo kot razširitve zemeljskih načinov delovanja. Prva faza projekta Astrotop_X je nastala v soavtorstvu Nejca Trampuža, Dorotee Dolinšek, Andreje Gomboc in Petra Purga. Na Festivalu bo predstavljena nadgradnja projekta, ki jo je razvijala avtorica Dorotea Dolinšek.
Dorotea Dolinšek je diplomirala iz slikarstva na beneški Akademiji likovnih umetnosti, trenutno pa zaključuje magisterij videa in novih medijev na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Njeno interdisciplinarno umetniško raziskovanje se osredotoča na sisteme, ki omogočajo preživetje v ekstremnih okoljih vesolja in na Zemlji v globoki ekološki krizi. Njena dela so bila predstavljena v številnih domačih in mednarodnih institucijah sodobne umetnosti.
Fracture Zone je okoljski umetniško-raziskovalni projekt, ki proučuje procese ekološkega uničenja, povzročene s človekovim vplivom na zemeljske ekosisteme. Podnebne spremembe, monokulture in upad biotske raznovrstnosti bistveno vplivajo na naše ekosisteme. V tem delu se Deufel sooča z nastalimi ekološkimi in družbenimi izzivi. Raziskuje mehanizme uničenja in obnove, s posebnim poudarkom na lubadarju – žuželki, ki je ob podpori podnebnih sprememb postala nadloga, sposobna opustošiti gozdove po vsem svetu.
Felix Deufel je zvočni umetnik in zvočni ekolog, ki se posveča prostorskemu zvoku, prostorskemu poslušanju ter vlogi zvočnih krajin v družbi in okolju. Njegov umetniški opus obsega prostorske instalacije, skladbe, performanse in terenske raziskave. V Deuflovih delovnih metodah imajo odločilno vlogo sodelovalni in interdisciplinarni pristopi, saj spodbujajo izmenjavo, učenje in širjenje umetniških meja.
Stereo dub/remix JUDEŽEV POLJUB je nastal po naročilu Pixxelpoint 2025. Predstavlja odvod leta 2024 nastale zvočne arhitekture ALBUM, ustvarjene za 8-kanalni inštrument TONSPUR_passage – Micro Museum for Sound, MQ Dunaj v produkciji Weckwerth/Szely. Mikrotonalni glas dvoživke, ki živi svoj kanon v odprtem oraklju. Več o ALBUMU na https://tonspur.at/soundworks/miha-horvat-feat-aphra-tesla-tonspur-for-ukraine/?lang=en
Aphra Tesla je slovenska umetnica, po kateri se imenuje štiriletna nagrada za intermedijske dosežke festivala Kiblix, BELI APHROID. Je vizualna umetnica, pesnica, aktivistka, skladateljica, zvočna arhitektka in interdisciplinarna umetnica. Živi in dela v Mariboru, kjer deluje tudi v kontekstih Transnacionalne gverilske umetniške šole GT22. Več na https://huxportal.si/ Miha Horvat, živeč v Mariboru je magister umetnosti - novih medijev (Univerza za uporabne umetnosti Dunaj) in doktorski študent Etnologije in kulturni antropologije (FF Ljubljana). Od leta 2009 je pravni zastopnik Ustanove Fundacija Sonda in od 2013 odgovorna oseba Interdisciplinarnega laboratorija GT22. Teme njegovega umetniškega ustvarjanja, kuratorskega in znanstvenega raziskovanja so prostor, svetloba, ustvarjalne skupnosti in intermedijske intervencije. Več na http://sonda.kibla.org/
Pipedreams & Lushlakes je VJ-evski set v živo, ki vizualno predstavlja rezultate špekulativne oblikovalske delavnice, osredotočene na vodne metafore in transhumanistične želje. Delo preizprašuje, kako se tehnološke fantazije spopadajo z ekološkimi realnostmi, pri čemer z VJ-anjem ponazarja simbolne, čustvene in kemične vidike vode.
Petra Guljaš, Polina Komyagina in Nabil Almanssour so uveljavljajoči se umetniki, ki jih zanimajo špekulativno oblikovanje, videoperformans ter presečišče ekologije in medijske umetnosti. Njihovo skupno delo je nastalo v okviru letošnje delavnice pod vodstvom Dore Đurkesac in Lilly Urbat v Pulju, ki jo je organiziralo združenje Metamedij.
Počitnice preobrazijo zagrebški glavni kolodvor v interaktivni umetniški prostor, ki združuje resnično in virtualno. Projekt je zasnovan kot videoigra s fotogrametričnimi posnetki – med katerimi je tudi obala Hvara, spremenjena v plastično morje – ter raziskuje delo, prosti čas in okoljska vprašanja. Obiskovalci krmarijo med digitalnimi umetninami in se iz gledalcev prelevijo v aktivne udeležence v procesu odkrivanja.
Vitar Drinković, magister kiparstva in animacije, je precej razstavljal na Hrvaškem in v tujini, na samostojnih in skupinskih razstavah ter z javnimi skulpturami. Kot finalist nagrade Radoslava Putarja leta 2021 ustvarja interaktivne naprave in instalacije na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije. Je član Hrvaškega društva likovnih umetnikov in Hrvaškega društva samostojnih umetnikov.
Resonantne atmosfere raziskujejo načine zaznavanja vremena prek senzoričnih infrastruktur, pri čemer se opirajo na znanje prednikov, povezano z animizmom in meteorološkim prerokovanjem. Delo temelji na zgodovini okoljskih senzoričnih medijev in geo-humanistiki, zlasti v povezavi z atmosferskim vremenom in različnimi oblikami, ki posredujejo ekološko znanje.
Medijska predstava Dimno ogledalo se poglablja v preplet vremenskih podatkov in prerokovalskih ritualov, pri čemer črpa navdih iz mitologije Tezcatlipoce. V svojem jedru raziskuje, kako je mogoče starodavne prakse interpretacije atmosferskih pojavov na novo osmisliti s sodobno tehnologijo ter tako premostiti vrzel med preteklostjo in sedanjostjo. Z vključevanjem obsidiana in sledi bakra kot interaktivnih materialov predstavitev pretvarja vremenske zvočne krajine v potopitvene, veččutne izkušnje.
Juan Duarte Regino je umetnik in raziskovalec. Pri svojem delu se osredotoča na razmerje med atmosfero, dejanjem poslušanja in globokim konceptom uglasitve. Njegovo poslanstvo presega konvencionalne, ekstraktivne ali deterministične pristope k razumevanju odnosa med naravo in tehnologijo. Namesto tega se podaja v ekološke perspektive naših vremenskih sistemov in daje glas naravnim dejavnikom, ki delujejo na področju vremena. Svoja dela je v preteklosti predstavil na ISEA, Media Art Histories, World Forum for Acoustic Ecology, Xcoax, NIME, PACT Zollverein, Medialab Matadero, Valssaamo – Cable Factory, Röda Sten Konsthall, Goethe-Institut – Peking, Galeriji Titanik, Nida Art Colony, BEK in v Kulturno-komunikacijskem centru Klaipeda.
Pretresljiva estetika in natančna raziskava projekta Lament vabita občinstvo k preizpraševanju smrti in regeneracije ekologij po požarih. V smrtni postelji, ki je več kot le človeška, Pevere postane talno bitje z lovkami, ki preiskuje prostor po požaru med kupi zemlje in steklenimi skulpturami, ki nizko visijo nad območjem. Glasba je spletena iz terenskih posnetkov, violončela in žive elektronike. Biotehnološke elemente instalacije in elemente kostuma je Pevere vzorčila po kraških požarih leta 2022, Penov pa je raziskoval bioakustiko in skrite zvoke požganega gozda. Delo je tudi poklon kraškemu ekosistemu in njegovim ranljivim ekosistemom, ki sta jih oba umetnika vzljubila v letih, preživetih med Trstom in Gorico.Projekt je prejel nagrado COAL Prize 2024 Transformative Territories.
https://margheritapevere.com/lament/
Margherita Pevere, mednarodno znana po svojih nadzemeljskih umetniških delih z živo snovjo, ekologijo in biotehnologijo, je umetnica in raziskovalka, ki se ukvarja s tabuji, kot so smrt, spolnost in ranljivost. Njena umetniška dela so redno razstavljana mednarodno na prestižnih in neodvisnih prizoriščih, njena praksa pa s sodelovanjem med znanostjo in družbo sega preko meja umetnosti. Soustvarila je tudi razstavo Membranes Out Of Order in performativni duo Fronte Vacuo (Donnarumma-Pevere). Magistrirala je iz avdiovizualne kompozicije na Conservatorio di musica Tartini v Trstu in doktorirala iz raziskovalne umetnosti na Univerzi Aalto (Finska).
https://margheritapevere.com
Ivan Penov je glasbenik in zvočni umetnik, čigar umetniška dela navdihujejo naravni in podeželski konteksti. Njegova zvočna dela se odlikujejo po nenavadnih zvokih glasbil in terenskih posnetkih. Njegov glasbeni opus sega od zvočnih instalacij in akusmatičnih kompozicij do avdiovizualnih del in glasbe za plesne predstave. V različnih medijih so »kretnje« zvoka in videa pogosto navdihnjene z materialnimi in ekološkimi procesi, pa naj gre za vibracije loka ali fermentacijo kvasovk. Poleg samostojne prakse piše tudi glasbena dela po naročilu, na primer za ansambel Ivana Kocevska/Makedonsko operno hišo. Magisterij iz avdiovizualne kompozicije je pridobil na Konservatoriju Tartini v Trstu. www.ivanpenov.com
Avant Garden je zvočni vrt. Ta improviziran glasbeni nastop nastane kot dejanje zvočnega upora, kot prosti tok, ki ga navdihujejo ritmi in harmonije narave. Zvoki nastajajo v prostoru, osvobojenem logike dobička, učinkovitosti in homologacije. Navdihnjena z naravnimi cikli, biotsko raznovrstnostjo in soodvisnostjo ta zvočna izkušnja nasprotuje sterilnosti kapitalističnega sistema in družbeni fragmentaciji, ki jo nalaga neoliberalizem.
Piero Iuretig je glasbenik in pedagog, ki je diplomiral iz jazza na Konservatoriju Giuseppe. Tartini v Trstu in iz muzikologije na DAMS. Dejaven je kot izvajalec in kot učitelj, pri čemer združuje glasbeno prakso s teoretičnim poglabljanjem, s posebnim zanimanjem za improvizacijo, poučevanje in razvoj sodobnih glasbenih jezikov. V svoji karieri se lahko pohvali s številnimi sodelovanji, od zasedb, kot sta duo ali trio (Dysnomia 3.0), do velikih orkestrov (STJO).
Vizualni set v živo z improvizacijo z modularnim videosintetizatorjem, nekaj videomešalniki, starimi kamerami, CRT-monitorji in prepletom kablov. Naj živi analogno!
Francesco Scarel je neodvisni raziskovalec, kurator in omogočevalec na področju umetnosti in znanosti. Osredotoča se na komuniciranje znanosti in tehnologije skozi umetniške in ustvarjalne jezike. Ustanovil je Liminal Research, nevladno organizacijo, ki raziskuje znanstveno komuniciranje prek umetniških in ustvarjalnih jezikov. Njegovo raziskovalno delo na področju videoumetnosti sega tudi v videosintezo, kjer raziskuje potencial analognih medijev 20. stoletja v sodobnem kontekstu ter ustvarja vizualne sete v živo z analogno videosintezo in občasnim kančkom digitalnega.
Mieko Suzuki je glasbeno prostorska znanstvenica, ki z raziskovanjem zvoka preoblikuje naše dojemanje okolja. Delo japonske zvočne umetnice, skladateljice in producentke temelji na ideji zvoka kot prostorski in čustveni materiji, kar njena ustvarjalna praksa transformira v širok spekter rezultatov. Umetničine pokrajine zaobjemajo drone, terenske posnetke, elektronske šume in fragmente vinila, ter odlično funkcionirajo tako v materialnem kontekstu klubov kot v kontemplaciji gledališča in galerije. Ob zvoku vstopa v polje vizualne umetnosti, performansa in sodobnega gledališča, mdr. tudi kot sokuratorka multimedijske serije Kookoo v berlinski OHM Gallery. // Koprodukcija s festivalom Sajeta in EU Japan Fest.
Odkruški vedute I pripovedujejo in raziskujejo intimno zgodbo posameznikov, ki se soočajo s pojavi staranja, fragmentacijo spomina, izgubo pomenljivih, simboličnih in družbenih krajev vrednot, svobodo in željo po vključevanju v družbene strukture. Delo temelji na pesmi V drevo nagrajene pesnice Ane Pepelnik. Je novomedijski preplet 3 sodobnih umetnikov: Ana Pepelnik (glas), Miha Šajina – Shekuza (zvok) in Lina Rica (vizualije/video).
Ko se dan prevesi v noč, se xMobil izklopi od celodnevnega solarnega polnjenja in vključi zvočni sistem – obred prenosa energije, uglašen z ritmom reke in zbranih ljudi. To ni oder, temveč prizorišče: na prostem, z majhnim vplivom in prilagojeno pokrajini. Pričakujte postopno gradnjo – od teksturirane, lomljene elektronike do globljega pritiska, ki ga poganja telo. Noč, ki je primerna za bosonoge in za katero so potrebni skakalci. S seboj prinesite svetilko, ne reflektorja.
faux naïf je selektorka in kuratorka, ki raziskuje temnejše robove elektronske glasbe. V svojih setih prepleta EBM, goth, darkwave, post-punk in industrial z elementi techna in electra. Izvira iz anarhističnega duha subkultur osemdesetih let, njeni nastopi pa združujejo surovo energijo in zapeljivo napetost med atmosferičnimi zvočnimi krajinami in intenzivno plesno dinamiko. Riki G prepleta broken beat, deep house, minimal in techno v surovem, instinktivnem slogu. Brez trikov in balasta – le precizno stkani groovi, ki postopno gradijo napetost in vse globlje vlečejo v ritmično jedro. TBHVRST je producent in DJ iz Londona, ki ustvarja z razdrobljenimi ritmi, lo-fi teksturami in nestabilnimi strukturami. Njegov izraz sega od breakbeata in ambientalnih interferenc do improvizirane elektronike, pogosto zasnovane za nelinearna plesna okolja.
Organizator:
Finančna podpora:
